Preskoči na vsebino


Misel tedna

Spodaj si lahko preberete misel določenega tedna. Vir je spletna stran Svete gore.

3. adventna nedelja (16.12.2012)
slika_18_copy_copy_copy_copy_copy_copy_copy.jpg
 

Ker pa je ljudstvo živelo 
v pričakovanju in so vsi 
v srcu mislili o Janezu, 
ali ni morda on Kristus, 
je Janez vsem govoril: 
»Jaz vas krščujem z vodo,
pride pa močnejši od mene 
in jaz nisem vreden, 
da bi mu odvezal 
jermen njegovega obuvala: 
on vas bo krstil 
s Svetim Duhom 
in z ognjem. 

(Lk 3,15–16)

slika_19_copy_copy_copy_copy_copy_copy.jpg
 
 
 

Vstopili smo v tretji adventni teden, kar nam naznanja že tretja prižgana svečka na adventnem vencu. To je teden, ki nam naj spregovori o veselju, tistem pravem, kakor nas na to nedeljo vabi tudi Božja beseda. Že v prvem berilu nam spregovori prerok Sofonija, ki pravi: »Vriskaj, hči sionska … Veseli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska!« 
V tem duhu se tudi mi radujmo, da nam je dano, da imamo vero. Z njo je lahko ta čas pričakovanja drugačen. Z njo so vse zunanje priprave le blišč za oči. Pristno veselje pa prihaja od drugod.

 

 

 

 

Lk 3,10–18

VESELJE V PRIČAKOVANJU …


Veselje je bistvena poteza krščanstva. Evangelij namreč pomeni »veselo oznanilo«. Toda priče smo usodnemu nesporazumu. Evangelij oznanja veselje, svet pa išče veselje vse drugje, samo v evangeliju in veri ne. Še več, mnogi doživljajo vero kot sovražnico veselja, kot tisto, ki hoče človeku s svojimi zapovedmi in prepovedmi zagreniti življenjske radosti.
Izkustvo neštetih kristjanov nam govori, da je v resnici šele s Kristusom prišlo na svet pravo veselje, ki je globoko, mirno in trezno. Podobno je morju, ki ga na površini lahko bičajo vetrovi in viharji, v globini pa vlada popoln mir. Veselje torej, ki mu stiske in težave ne morejo do živega.
Apostol Pavel je iz rimske ječe pisal svojim vernikom takole: »Veselite se v Gospodu, in to zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Ničesar si ne ženite k srcu« (Flp 4,4–5).
V teh besedah se nam razkrivata poslednji razlog in temelj veselja. Vemo, da je nekdo, ki nas vse sprejema, kakršni smo. Ta nekdo drži v rokah tudi najbolj bridko dogajanje  v svetu. Zato vemo: naj pride karkoli, vse prihaja iz Božje roke in vodi k njegovemu srcu.
To veselje je vse kaj drugega kot veseljačenje. Ne potrebuje opoja, alkohola in mamil. Zanj tudi ni potrebno, da vse imam, vse kupim, vse vidim in vse doživim.
Za pristno veselje velja podobno kot za srečo: ni zunaj nas, pač pa v nas. Ni v količini dobrin, ampak v njihovi kakovosti.
Kdor veselja ne nosi v sebi, ga zaman išče v hrupnih diskotekah, zakajenih pivnicah in žurih. Ali še drugače: kdor nebes ne nosi v sebi, jih zaman išče po vsem vesolju.
Veselo adventno pričakovanje! Gospod je blizu. Nanj preložimo vse svoje skrbi.


Po: TV – Slovenija, 1994

 
 
slika_20_copy_copy_copy_copy_copy_copy_copy.jpg
Odgovoril jim je: 
 
»Kdor ima dve suknji, 
naj eno podarí tistemu, ki je nima; 
in kdor ima jedi, naj ravna enako.«
Po: Lk 3,11

Mnogi v tem adventnem času že tekajo naokoli in po trgovinah mrzlično iščejo darila.  Mar ni ob vsej tej materialni naravnanosti ta evangelijska vzpodbuda usmerjena v nasprotno smer in priporočilo tudi za nas?

Opazuj se enkrat, kaj izžarevaš. Svojega izžarevanja ne moreš z voljo spreminjati iz trenutka v trenutek. Lahko pa se zaveš, katera čustva te določajo: ali veliko prostora v sebi nameniš jezi, nezadovoljstvu, zameri in zagrenjenosti, ali pa daješ veselju in dobroti možnost, da se v tebi razširita in skozi tebe izžarevata v okolico. Prisluhni vase ter zaupaj svojemu hrepenenju po veselju in dobroti. Tedaj ju boš tudi odkril v sebi. In zaupaj svojemu hrepenenju, da v sebi ne bi naletel samo na svoja čustva, ampak končno na Kristusa, ki prebiva v tvojem srcu in je vir vsakršnega veselja.

Anselm Grün

 


 

1. adventna nedelja (2.12.2012)

Lk 21,25–28,34–36

VARNOST IN NEVARNOST

Zemlja je naš dom. Kdo bi nam zameril, da se v tem domu želimo počutiti srečne in varne? Ker pa je naša sreča opoteča in naša varnost varljiva, smo storili vse mogoče, da bi si varnost zagotovili. Uvedli smo varnostne ukrepe, predpisali varnostne naprave, zavarovalnicam zaupali skrb za zdravje, starost, lastnino …

Kakorkoli so te reči dobre in nekatere delujejo odlično, se nanje komaj moremo zanesti. Ni ključavnice, ki je vlomilci ne bi odprli, ni vozila, ki se ne bi moglo prevrniti, ni varnostnika, ki bi zastavil pot bolezni, ni področja, kamor smrt ne bi imela dostopa. To vemo iz vsakdanjega izkustva.

To nam potrjuje tudi razodeta beseda. Prišel bo čas, ko se bo majalo ne le, kar je majavega na zemlji, temveč se bodo majale tudi nebeške sile. Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah, ljudje bodo koprneli od pričakovanja vsega, kar pride na svet. Vse varnostne naprave bodo šle po zlu, vse varnostne ustanove nas bodo pustile na cedilu. Spraševali se bomo, zakaj nam je dano življenje, ko pa ga zasleduje smrt; čemu nam je vlita sla po bivanju, ko pa nam je stalno za petami vsemogočni nič. Kdo se nad vsem tem naslaja, zakaj uganja z nami to nesmiselno potegavščino?

Ni potegavščina in ni naslanjanje. Je pa Nekdo, ki vsa ta dogajanja vodi in nam hoče z njimi dopovedati, da sta zemlja, ki na njej bivamo, in nebo, ki se nad nami boči, le naš začasni dom. Prej ali slej se bosta morala umakniti novemu nebu in novi zemlji. Pod tem novim nebom in na tej novi zemlji bomo dosegli varnost, po kateri težimo. Tisti, ki nas tja vodi, pa nas želi rešiti vsega, kar nas na poti do tja ovira.

Hvala ti, zemlja, da si majava! Hvala vam, stvari, da se na vas ne moremo zanesti! Hvala vam, nebeške sile, da se boste majale! Dopovedujete nam, kako nevarno je navezovati se na vas, in kako varno je, ozirati se kvišku ter se pripravljati na prihod Sina človekovega!

 

Po: Beseda da besedo


Kristus Kralj vesoljstva (25.11.2012)

Jn 18,33b–37

PRIČEVALCI RESNICE

 

V znanem slovenskem filmu iz preteklosti, ki nosi naslov Idealist, srečamo mladega učitelja, ko potuje na prvo službeno mesto. Krajevni zdravnik mu prijateljsko svetuje: Župniku in županu se nikar ne zameriti, pa boste dobro orali.

Zdravnikov nasvet se ni uresničil. Ideali mladega učitelja so bili drugačni od župnikovih in županovih. Kaj kmalu je prišel z obema navzkriž. Sledil je prelom in polom. Človeška zgodovina je prepletena z usodami podobnih idealistov. O enem od njih – Največjem – beremo v današnjem evangeliju. Tudi ta je bil učitelj. Bil je zato rojen, da pričuje za resnico. Tudi ta je imel drugačne ideale, kot sta jih imela župnik in župan. Z obema je prišel navzkriž in doživel polom.

Podobna navzkrižja in polome doživljajo listine, porojene iz idealnih človeških zamisli. Mnogo let je že minilo od sklenitve svetovnega miru – ali ga svet uživa? Toliko let je stara litina Združenih narodov, ki naj bi za vedno odpravila nesmiselna vojna klanja – pa jih je? Ali so potemtakem te listine zaman? Je pričevanje idealistov neuspešno? Je njihov polom dokončen? Nikakor!

Stalen opomin so in glasen klic vsem župnikom in županom sveta, kaj je njihova dolžnost. Resnico utrjevati, po njej vladati in jo v nevarnosti braniti.

Kaj pa če ta klic preslišijo in delajo nasprotno? Če resnico dušijo, namesto da bi se zanjo zavzemali? Če njene pričevalce morijo in si morda pri tem celo roke perejo? Naj! Z vodo si je moč oprati madež, ki se drži rok, ne pa madeža, ki se drži srca. Mogoče je usmrtiti človeka, ki za resnico priča; resnice ne bo usmrtil noben župnik in noben župan tega sveta. Resnica bo preživela vse, ki jo zatirajo, in dala prav vsem, ki zanjo pričujejo.

Kristus je Kralj Resnice in Kralj vseh njenih pričevalcev.


33. nedelja med letom (18.11.2012)

Mr 13,24–32

BESEDA O DOVRŠITVI SVETA JE BESEDA UPANJA

»Bog je ustvaril dober svet. Potem pa so ga ljudje toliko časa popravljali, da so ga povsem skazili.« Tako je zapisal Žarko Petan. Njegov je tudi aforiizem: »Ustavite zemljo! Rad bi izstopil.«

Človeka res kdaj obidejo takšne misli, ko opazuje, kaj je človeštvo naredilo z naravo, in ko premišljuje, kako se od zgodovine skoraj ničesar ne naučimo. Po drugi strani pa spet strmimo pred dosežki znanosti in tehnike, ki so človeku olajšali, olepšali, obogatili in celo podaljšali življenje.

Danes je ob vseh apokaliptičnih napovedih v zraku vendarle določen optimizem, ki ga zlasti širi duhovni tok »nove dobe« (new age). Njeni misijonarji govorijo o prihajajoči novi, zlati dobi, o vesoljnem bratstvu med ljudmi in narodi, o novem človeku, ki bo vsestransko – tudi ekološko – ozaveščen, poglobljen, strpen, uravnovešen in predvsem – srečen.

Ko pa odpremo Sveto pismo, beremo med drugim napovedi o tem, kako se bodo majale nebesne sile, kako bosta luna in sonce otemnela in bodo zvezde padale z neba. Beremo o prihodnjih stiskah, o koncu sveta in sodbi.

Ali ne doživljajo mnogi ljudje zaradi takšnih besedil krščansko oznanilo kot poceni strašenje ljudi s sodbo in koncem sveta?

Zame je ravno Kristusova beseda o koncu – bolje: o dovršitvi in dozoretju – sveta beseda upanja. Bog ne bo uničil sveta, ki ga je ustvaril, ampak ga bo preoblikoval v novo nebo in novo zemljo.

Kristjani upamo na to, kar bo naredil Bog, tudi ob našem sodelovanju. Upamo v Božjo prihodnost, v Boga, ki drži svet v rokah. Upati v to, kar zmore človek, namreč ni upanje, je prej razlog za obup. Naše upanje pa naslanjamo na vero, ki odpira resnično prihodnost onkraj smrti. Zato smo optimisti in polni upanja, ki ne ogoljufa.

Po: TV Slovenija – 1997


32. nedelja med letom (11.11.2012)

Mr 12,38–44

ZADNJA DVA NOVČIČA

Evangelist Marko v današnjem odlomku slika darovanje v templju. Mnogi imenitneži se razkazujejo s svojim izobiljem. Pristopi pa tudi revna vdova, odvije robček in spusti v zakladnico dva novčiča – zadnja, ki ju je imela. Jezus pravi, da je dala več kot vsi drugi.

Računsko vzeto, Jezusu ne moremo dati prav. Dva novčiča sta pomenila majhno vrednost in tempelj si z njima ni mogel prida pomagati. Stroški vzdrževanja tako obsežne zgradbe so bili visoki in uprava jih je krila predvsem z darovi tistih, ki so prispevali večje vsote. Jezus se ni izrekel proti takim darovom niti proti njihovim prinašalcem. Ovreči pa je hotel mišljenje, da se človekova vrednost meri po denarju. Po tem mnenju bi bili bogataši cenjeni, reveži pa omalovaževani. Uboga vdova z borima dvema soldoma bi bila komaj vredna omembe. Toda Jezusova merila so drugačna. Človeka presoja po veri in velikodušnosti. Po tem merilu ta, ki da vse, presega onega, ki si je kaj pridržal, čeprav je – denarno gledano – oni dal veliko, ta pa malo.

Kakor ne smemo po denarju presojati vrednosti človeka, tako tudi ne vrednosti templja. Tempelj ni zakladnica denarja, ampak je zakladnica vere. Tempeljsko bogastvo so zakladi duha in srca, zakladi dobrote in radodarnosti, zakladi molitve in predanosti Bogu. Tempelj zato najbolj bogato obdaruje tisti, ki je prinesel največ tovrstnih dobrin.

Po: F. Cerarju

31. nedelja med letom (4.11.2012)

Mr 12,28b–34

KAJ BOG ŽELI OD NAS?

Obstaja zapoved, ki pravi, kaj je tisto osnovno, kar Bog od nas pričakuje. Vprašanje, katera je največja zapoved, sprašuje po tem, kaj je pri Bogu v vseh ozirih pomembnejše, v kaj naj usmerimo vso svojo moč. Ker smo dogovorni Bogu in je naše življenje vredno toliko, kolikor je vredno v Božjih očeh, je od odgovora na to vprašanje odvisno, ali bo naše življenje dobilo resnični smisel, ki ga ne more več izgubiti. Besede »naše življenje ima smisel« pomenijo: življenje gre v pravo smer, proti cilju, ki je postavljen od Boga in bo pred Bogom imel pravo težo. Jezus je na vprašanje, kaj Bog želi od nas, po kateri poti naj hodimo, da bo naše življenje zagotovo imelo smisel, odgovoril z besedami iz Stare zaveze. V tem odgovoru pa je njegovo celotno delovanje našlo svoj vrh. Dejstvo, da je pismouk Jezusovemu odgovoru pritrdil in ga v celoti ponovil ter razložil s pomočjo daritvenega bogoslužja, še enkrat kaže na velik pomen Jezusovih besed.

Prva in najvažnejša naloga je ljubiti Boga z vsemi močmi, kolikor jih premoremo. A Jezusa so vprašali po prvi zapovedi, on pa jim ob tem imenuje še drugo: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« Ljubezen, ki jo imamo do sebe samega, je Jezus imenoval za kriterij ljubezni do bližnjega. Ljubezen do samega sebe živi manj od občutkov in čustev, pomeni pa, da človek sprejme samega sebe z vsemi svojimi sposobnostmi in mejami. Ljubezen do sebe samega se razodeva v osebnem obnašanju in v vsem, kar storimo zase. Da živimo in da smo prav te osebe, se nenazadnje moramo zahvaliti Bogu. S tem ko z ljubeznijo sprejmemo samega sebe, pritrdimo obenem Božji stvariteljski volji.

Bog torej od nas želi vseobsegajočo ljubezen do njega samega in ljubezen do bližnjega. To je prava smer za naše življenje. Z njo dobi naše življenje dokončen in neuničjiiv smisel.

Po: K. Stocku

VSI SVETI, 1. november

V Katoliški Cerkvi bomo v četrtek, 1. novembra, obhajali slovesni in zapovedani praznik vseh svetih. Ta dan bodo maše po vseh slovenskih župnijah, popoldne pa bodo molitve za verne rajne v cerkvah in na pokopališčih. Na Vzhodu je Cerkev praznik obhajala že v 4. stoletju, prek Galije pa se je v 9. stoletju praznovanje razširilo tudi v zahodno Cerkev. Praznik je izraz vere Cerkve, da so poleg javno razglašenih in zapisanih svetnikov v koledarju svetništvo dosegli tudi drugi neimenovani možje in žene vseh časov.

 

Praznične svete maše bodo ob 7h, 9h in zvečer ob 18h.

 

Molitve za rajne na kranjskem pokopališču bodo ob 14.30 pop. V cerkvi bomo molili tri

dele rožnega venca. Z molitvijo pričnemo ob 17. uri, nato pa bo sveta maša, po njej tretji
del rožnega venca.

 


30. nedelja med letom (28.10.2012)

Mr 10,46–52

DA BI Z NJIM ZAŽIVELI NE GLEDE NA NAŠE »HIBE«

Iskanje trpljenja zaradi njega samega bi bilo zlo in celo bolezen. Človek ne bo hote trpel zato, da bi komu izkazal svojo ljubezen. Res, nekoč so bili svetniki, pravijo, ki so se hudo trpinčili. To ni čudno, kot niso čudna junaška dejanja zaljubljencev, ki so nekoč za svojo »drago« znali v nevarnih viteških turnirjih tvegati svoje življenje. Danes zaljubljeni lahko svojo ljubezen dokažejo drugače: končajo študij, se pripravijo za svoj klic, se uveljavijo v družbi itd.  To zahteva veliko odpovedi in trpljenja – kar velja tudi za kristjane, če se od njih kdaj zahteva, da prevzamejo kakšno žrtev, na primer odpoved v postnem času – to ni nikdar zato, ker bi iskali trpljenje, da bi ga potem darovali, ampak vselej zato, da bi dosegli pristen razvoj, da bi lahko »več postali« in več dali. Gre torej za to, da izberemo, ali se čemu odpovemo zaradi česa boljšega, kakor rožni grm obrežemo zato, da bi bile vrtnice lepše. Nikdar ne smemo  hoteti smrti, ampak vedno življenje. Izbrati življenje pa pomeni izbrati razvoj. Očetovo kraljestvo se ne gradi na razvalinah. Zato ne smemo iskati ne vem kakšnega trpljenja, hkrati pa hoditi mimo tistega, ki ga srečujemo vsak dan. Stopnjo naše življenjske moči kaže resnično sprejemanje naše mnogovrstne omejenosti. Prizadevanje našega telesa, duha, delovanja, vsega našega življenja, naše zvestobe pri delu z ljudmi in dogodki je, da bi zgradili svet, kakršnega hoče Oče; to daje tehtnost našemu trpljenju. Mnogi izmed nas imajo tudi kakšne telesne hibe, bolezni in še kaj, kar osebno trpljenje še veča. A tisti, ki obsedi ob poti in odklanja hojo po cesti, ne bo trpel? Tistemu, ki vstane, stopi za Jezusom, lahko ta bistveno spremeni življenje. Z Jezusom se da zaživeti, četudi morda kdaj pristanemo popolnoma na tleh.

Po: Bogoslužno leto B


29. nedelja med letom (21.10.2012)

 

Mr 10,35–45

SLUŽENJE NE DOPUŠČA ODLAŠANJA

Fotografija: 29. nedelja med letom (21.10.2012)
Mr 10,35–45
SLUŽENJE NE DOPUŠČA ODLAŠANJA
 
»Ne moremo delati velikih stvari, delamo lahko samo majhne stvari z veliko ljubeznijo. Sestre opravljajo majhne reči: pomagajo otrokom, obiskujejo osamljene, bolne in nezaželene. Ko mi je nekdo dejal, da sestre niso začele kakega velikega dela in so tiho delale majhne stvari, sem mu rekla, da so storile dovolj, četudi so pomagale eni sami osebi. Jezus bi umrl za enega samega človeka, za enega samega grešnika.« To so besede matere Terezije, ki je pred desetletji odšla na ulice Kalkute reševat zavržena človeška bitja. Ni delala nobenih razlik glede vere;  v svoj dom umirajočih je sprejemala bedne vseh slojev in verskih prepričanj. Poniževala se je z beračenjem za preživetje sebe in svojih sosester, ki jih je imenovala misijonarke ljubezni.
Mati Terezija je s svojim življenjem hotela samo eno: preprosto in dobesedno živeti evangelij, zlasti Jezusovo naročilo o služenju. Ko so se njegovi učenci pogovarjali o prvih mestih v njegovem kraljestvu, o tem, kdo bo sedel na njegovi desnici in levici, ji je jasno rekel: »Vladarji izvajajo nad narodi svoje gospostvo in velikaši si lastijo oblast nad ljudmi. Med vami pa naj ne bo tako!« (prim. Mr 10,42-43). Gre za zelo visok in zahteven, a samoumeven ideal za Cerkev v vseh časih.
»Služenje ne dopušča odlašanja,« pravi mati Terezija in nadaljuje: »Če je kdo lačen, se moramo danes zavzeti zanj. Včerajšnji dan je mimo, jutrišnjega še ni. Samo danes lahko oznanjamo Boga s tem, da ljubimo bližnjega in mu služimo, da poskrbimo za lačne in revnim priskrbimo streho nad glavo. Ne čakajmo na jutrišnji dan.« To je tudi konkretna misijonska vzpodbuda za vse nas.
 
Po: TV Slovenija, 1997

»Ne moremo delati velikih stvari, delamo lahko samo majhne stvari z veliko ljubeznijo. Sestre opravljajo majhne reči: pomagajo otrokom, obiskujejo osamljene, bol

ne in nezaželene. Ko mi je nekdo dejal, da sestre niso začele kakega velikega dela in so tiho delale majhne stvari, sem mu rekla, da so storile dovolj, četudi so pomagale eni sami osebi. Jezus bi umrl za enega samega človeka, za enega samega grešnika.« To so besede matere Terezije, ki je pred desetletji odšla na ulice Kalkute reševat zavržena človeška bitja. Ni delala nobenih razlik glede vere; v svoj dom umirajočih je sprejemala bedne vseh slojev in verskih prepričanj. Poniževala se je z beračenjem za preživetje sebe in svojih sosester, ki jih je imenovala misijonarke ljubezni.
Mati Terezija je s svojim življenjem hotela samo eno: preprosto in dobesedno živeti evangelij, zlasti Jezusovo naročilo o služenju. Ko so se njegovi učenci pogovarjali o prvih mestih v njegovem kraljestvu, o tem, kdo bo sedel na njegovi desnici in levici, ji je jasno rekel: »Vladarji izvajajo nad narodi svoje gospostvo in velikaši si lastijo oblast nad ljudmi. Med vami pa naj ne bo tako!« (prim. Mr 10,42-43). Gre za zelo visok in zahteven, a samoumeven ideal za Cerkev v vseh časih.
»Služenje ne dopušča odlašanja,« pravi mati Terezija in nadaljuje: »Če je kdo lačen, se moramo danes zavzeti zanj. Včerajšnji dan je mimo, jutrišnjega še ni. Samo danes lahko oznanjamo Boga s tem, da ljubimo bližnjega in mu služimo, da poskrbimo za lačne in revnim priskrbimo streho nad glavo. Ne čakajmo na jutrišnji dan.« To je tudi konkretna misijonska vzpodbuda za vse nas.
   Po: TV Slovenija, 1997

28. nedelja med letom (14.10.2012)

Mr 10,17–30
 
PRIDI IN HODI ZA MENOJ
 
Fotografija: 28. nedelja med letom (14.10.2012)
Mr 10,17–30
PRIDI IN HODI ZA MENOJ
 
»Dobri učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« je vprašanje, ki je bilo zastavljeno Jezusu. Ta odgovarja: »Pridi in hodi za menoj!« Hoja za Jezusom je namreč pot, ki vodi naravnost v večno življenje.
Od vseh se pričakuje, da bi jim ta hoja za Jezusom zaradi njega samega in zaradi evangelija pomenila več kot vse drugo, več kot osebne potrebe in priznanje sodobnikov. Od tega človeka je Jezus v današnjem evangelijskem odlomku nenazadnje zahteval, da se takoj osvobodi vsega premoženja in mu, tako kot ostali, ki so bili poklicani pred njim, začne slediti. Ta klic pomeni velik privilegij!
A povabljeni Jezusovega povabila ni doživel kot nekaj veselega. Rad bi namreč obdržal premoženje, obenem pa bi rad sledil Jezusu. Užalostilo in bolelo ga je, da je moral izbirati in ni mogel imeti obojega hkrati. Radikalno novo v Jezusovem klicu ni v tem, da bi se moral nečemu odpovedati, temveč v tem, da je poklicanemu omogočil novo navezanost, novo življenjsko vsebino. Navezanost na naravne dobrine vsake vrste je po svojih naravi prehodnega značaja in ni večna. Naravnih dobrin nismo prinesli s seboj in ne moremo jih odnesti. Jezus ne zahteva, da bi se morali svobodno ločiti od njih zato, da bi ostali praznih rok, ampak zato, da bi se osvobodili in postali sposobni, da se navežemo nanj. Jezus zagotavlja, da je navezanost nanj navezanost na večno življenje, z njim je začetek večnega življenja. V svoji žalosti je  mož videl samo tisto, od česar bi se moral ločiti, ni pa razumel, kaj mu je namesto tega bilo omogočeno.
 
Po: K. Stocku
 
»Dobri učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« je vprašanje, ki je bilo zastavljeno Jezusu. Ta odgovarja: »Pridi in hodi za menoj!« Hoja za Jezusom je namreč pot, ki vodi naravnost v večno življenje.
Od vseh se pričakuje, da bi jim ta hoja za Jezusom zaradi njega samega in zaradi evangelija pomenila več kot vse drugo, več kot osebne potrebe in priznanje sodobnikov. Od tega človeka je Jezus v današnjem evangelijskem odlomku nenazadnje zahteval, da se takoj osvobodi vsega premoženja in mu, tako kot ostali, ki so bili poklicani pred njim, začne slediti. Ta klic pomeni velik privilegij!
A povabljeni Jezusovega povabila ni doživel kot nekaj veselega. Rad bi namreč obdržal premoženje, obenem pa bi rad sledil Jezusu. Užalostilo in bolelo ga je, da je moral izbirati in ni mogel imeti obojega hkrati. Radikalno novo v Jezusovem klicu ni v tem, da bi se moral nečemu odpovedati, temveč v tem, da je poklicanemu omogočil novo navezanost, novo življenjsko vsebino. Navezanost na naravne dobrine vsake vrste je po svojih naravi prehodnega značaja in ni večna. Naravnih dobrin nismo prinesli s seboj in ne moremo jih odnesti. Jezus ne zahteva, da bi se morali svobodno ločiti od njih zato, da bi ostali praznih rok, ampak zato, da bi se osvobodili in postali sposobni, da se navežemo nanj. Jezus zagotavlja, da je navezanost nanj navezanost na večno življenje, z njim je začetek večnega življenja. V svoji žalosti je  mož videl samo tisto, od česar bi se moral ločiti, ni pa razumel, kaj mu je namesto tega bilo omogočeno.
Po: K. Stocku

Rožnovenska nedelja (7.10.2012)

Mr 10,2–16

DOSTOJANSTVO OTROK

Ko sem večkrat prebiral besedilo tega dela Markovega evangelija, sem z začudenjem naletel na Jezusa, ki ni človek sistema ali kakršnega koli protokola. Svoboden človek je, ki zna iz položaja, v katerem je, narediti nekaj novega, svežega, bistvenega, nekaj, kar postane znamenje, kar seže v globino. Učenci so prinašalce otrok grajali. Nastopali so v vlogi varnostnikov, nekakšne osebne Jezusove garde. Zato Marko pristavi: »Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: Pustite otroke, naj prihajajo k meni ... in objemal jih je, polagal nanje roke in jih blagoslavljal« (Mr 10, 14.16).

Nekaj let nazaj je svet obšla novica o raziskavi znamenite slike Leonarda da Vincija, Mone Lise, ki jo hranijo v pariškem muzeju Louvre. Stoletja so se umetnostni kritiki spraševali, od kod in zakaj ta njen nasmeh? Nerazumljiv, zagoneten, skrivnosten nasmeh. Tisoči so vanj projicirali svoje želje, vse do novodobnih absurdnih ugotovitev. Nato so Kanadski strokovnjaki z najsodobnejšimi merilnimi aparati dodobra analizirali umetnino. Prišli so do preproste ugotovitve. Mona Lisa, zgodovinska oseba z imenom Lisa Gherardini, je upodobljena po rojstvu svojega drugega otroka; imela jih je šest. Njen nasmeh je nasmeh materinstva. To dokazuje do sedaj nepoznano in neodkrito pokrivalo na njenih ramenih, ki je bilo v tistem času značilno za nosečnico ali porodnico.

Ko Jezus objema in blagoslavlja otroke, razodeva Božje materinstvo. Bog ni le Oče, je tudi Mati. Tako kot vsak človek ni le moški ali ženska, ampak nosi v sebi odtenke enega in drugega. Jezus, ki je bil svobodna oseba, ustvarjalno predan bogastvu življenja, je v neposrednem stiku z otroki, ki so mu jih prinašali, z Božjim materinskim plaščem je ogrnil njihovo krhko in dragoceno življenje. Povzdignil jih je na raven človeških oseb, na raven njihovega človeškega in Božjega dostojanstva. Prerok, ki je napovedal naš čas in videl daleč v prihodnost.

Po: Družina, 8/10/2006


26. nedelja med letom (30.9.2012)

Mr 9,38–43.45.47–48

ALI MORAMO RESNIČNO KAJ ODSEKATI?

 

Sodobna medicinska znanost je ponosa, da ji v vedno večji meri uspeva presajanje organov. Ponosna je tudi, kadar se ji posreči ponovno »prišiti« k telesu ud, ki je bil po nesreči odrezan ali odsekan. Ta prizadevanja je treba pozdraviti, saj je njihov namen, da bi imel človek čim bolj sposobno in neokrnjeno telo.

Jezus pa nam danes svetuje nekaj čisto nasprotnega: človek naj si sam odseka roko ali nogo in izdere oko.

Kolikor vedo povedati življenjepisci svetnikov, doslej tega Jezusovega nasveta menda še nihče ni vzel povsem resno. Ne poznamo svetnika, o katerem bi brali ali slišali, da si je odsekal roko ali nogo ali izdrl oko.

To trditev bo treba nekoliko popraviti. Mnogi so vzeli Jezusovo naročilo resno, zelo resno. Le dobesedno ga niso vzeli. Saj tudi Jezus ni mislil na njegovo dobesedno izvrševanje.

Gorje nam, če bi! Kdo bi še smel imeti roke, noge in oči, ko jih je pa tolikokrat zlorabil in uporabil za greh? Ali je na človeku sploh kaj, kar ga ne pohujšuje? Ali na primer naš jezik ni nič kriv in bi ga ne bilo velikokrat bolje odrezati kot poslušati, kako seje pohujšanje? In naša ušesa, ali so ta nedolžna?

Jezusova misel je naslednja: če ti je kakšna stvar ali oseba tako draga in tako pri srcu, kot ti je roka, noga in oko, in je za nič na svetu ne bi dal od sebe – pa te ta stvar ali oseba vodi v pogubo – premisli, kaj je zate bolje: ali da se te reči ali osebe odrečeš, ali pa da skupaj z njo drviš v pogubo.

Jezus svetuje duhovno presajanje organov! Težko je reči, ali je manj boleče od telesnega. Je pa prav tako potrebno; če ne morda še bolj.

Po: F. Cerarju

Lokacija:
Print Friendly and PDF