4. nedelja med letom

Lk 4,21–30

TODA ON JE ŠEL PO SREDI MED NJIMI

Koliko je dandanašnji ljudi, predvsem mladostnikov, mladih družin, ki so Boga zavrgli, izrinili iz svojega življenja. So samozadostni in mislijo, da ga ne potrebujejo; obisk maše in druženje z Bogom so zamenjali za obiske koncertov, športnih prireditev in v zadnjem času predvsem večjih nakupovalnih središč, njihovih svetišč; svoje otroke prej kot v cerkev ali k verouku pošiljajo na treninge in zunajšolske dejavnosti, namesto da bi jih, ko začnejo obiskovati verouk, spremljali k maši in bili z njimi, pa jih navadno pripeljejo le do cerkvenih vrat, po maši pa jih pridejo iskat.
Spomnim se, kako je bilo, ko sva z ženo šla na sprehod. Dohitela sva dedka in babico z vnučkom. Prisluhnila sva, s kakšnim navdušenjem jima je pripovedoval o verouku, o pesmici, ki so se je naučili in zapeli, o tem, kaj jim je katehistinja pripovedovala o Jezusu in njegovih učencih. Dragi starši, ne jemljite otrokom tega veselja, spremljajte jih in se veselite z njimi.
In ravno zaradi otrok nas Bog, kljub vsem našim napakam, slabostim in samozadostnosti, ko mislimo, da v življenju ničesar več ne potrebujemo, nikoli ne zapusti. Vedno hodi sredi med nami, četudi se tega ne zavedamo, ne obupa, ampak potrpežljivo čaka. Čaka na čas, ko ga bomo spet potrebovali, ga spet našli in se vrnili k njemu, on pa nas bo sprejel z vso ljubeznijo, kakor lahko le oče sprejme svoje otroke.
Ljudje so danes še kako lačni duhovnosti; tavajo v temi, iščejo luč, potrebujejo nekoga, v katerega lahko verujejo, ki se mu lahko zaupajo; nekoga, ki jih bo poslušal in ne spraševal, ki jim bo dajal ljubezen, varnost in zavetje. In nenazadnje, »ki bo šel sredi med njimi in hodil dalje« ne glede na to, če ga bodo kdaj hoteli pahniti iz svojega življenja.

Po: M. Ruprehtu

V himni ljubezni, ki smo ji prisluhnili v drugem berilu 4. navadne  nedelje, nam apostol Pavel izrazi, kako lahko bogastvo ljubezni objame naše bivanje. Ljubezen je moč, ki jo Sveti Duh zbudi v našem srcu – ali z izkušnjo, kako nas nekdo ljubi ali z duhovno izkušnjo Božje ljubezni. Ljubezni ne moremo opisati niti kot čustvo niti kot sad naše volje. Zdi se kot samostojna sila, ki deluje v našem srcu in vpliva na vse naše odnose. Ljubezen nam prinaša novo kvaliteto življenja, novo samospoznavanje. Spreminja nas in nam podarja poseben žar.
V Pavlovi pesmi o ljubezni ni povezave s Kristusom. V njej nam tudi ne pove, ali misli na ljubezen do Boga ali do ljudi. Govori le o ljubezni. Apostol tu odgovarja na splošno človekovo hrepenenje po ljubezni, ki prežema naše življenje. Šele z ljubeznijo postane življenje vredno življenja. 
Pavel v tem svojem pisanju niti ne moralizira niti ne opisuje ljubezni preveč vzneseno. Preprosto bi nam rad prikazal, kakšno je življenje, ki ga vodi moč ljubezni. Ne govori o ljubezni med možem in ženo, ampak o ljubezni kot duhovni moči. Kdor čuti v sebi ljubezen, temu življenje uspeva, vse dobiva novo podobo in nov okus.

O čudežu ljubezni

Ko so to slišali, so se 
vsi v shodnici razsrdili.
Vstali so, ga vrgli iz mesta 
in odvedli na rob hriba, 
na katerem je bilo 
njihovo mesto sezidano, 
da bi ga pahnili v prepad. 
Toda on je šel 
po sredi med njimi – 
in je odhajal. 

(Lk 4,28–30)