Preskoči na vsebino


4. postna nedelja

 

Lk 15,1-3.11-32

KATERI SIN SEM JAZ?

Današnji evangelij nam prinaša eno najlepših prilik, ki nam jo pripoveduje evangelist Luka; to je prilika o izgubljenem sinu. Doživela je neštevilne razlage. To kaže, da besedilo bralca gane. Pripovedovati neko priliko je vendarle več kot oznanjati kako teološko resnico. Prilike nočejo informirati ali dokazovati, hočejo nas prisiliti, da zavzamemo stališče. Jezikoslovci govorijo o »prepričevalni komunikaciji«. Medtem ko Jezus pripoveduje v priliki, se v poslušalcu nekaj zgane. Prilike o izgubljenem sinu, kakor nam jo pripoveduje Luka, ne moremo brati, ne da bi se v notranjosti sprožil nek proces spremenitve. Mlajši in starejši sin nas postavljata pred vprašanje: Kje sem jaz? Sem bolj podoben mlajšemu ali starejšemu sinu? Ali sem oboje? Poznam obe strani v sebi? Prav motiv obeh bratov kaže notranjo polarnost naše duše. V sebi imamo mlajšega sina, ki bi rad le živel, ne oziraje se na postavo in mero. In v sebi imamo prilagojenega starejšega brata, ki se trudi, da bi izpolnjeval vse zapovedi. Na obe strani naj bi gledali in v sebi povezali skupaj oba nasprotna pola. Prilika ne dviga nobenega moralnega kazalca, tako da bi se moral spreobrniti in delati pokoro. Nasprotno: Luka pripoveduje priliko tako, da se ne morem izogniti vprašanju, kam sem se zapičil, kje se prehranjujem s ceneno rečjo in če sem se izgubil. Medtem ko berem priliko, začutim v srcu nagnjenje, da bi se podal na pot k Očetu, kjer sem resnično doma. 
Te prilike ne moremo brati, ne da bi se dotaknili lastnih želja in potreb, svojih čustev in hrepenenj. Oba sina odkrivata, kar je skrito v naši duši. In oba kažeta na usmiljenega očeta. K njemu se lahko obrnemo, če smo mlajši ali starejši sin, nezmerni ali brezhibni, vratolomni ali prilagojeni. Oba sta bila na svoj način mrtva in sta se izgubila, eden z nezmernim življenjem, drugi z bojazljivo brezhibnostjo. Usmiljeni Oče nas vabi k življenju, k prazniku veselja, da bi našli življenje in se ga veselili.

 


Po: A. Grünu

 

Tudi starejši brat se je jezil …


Jeza, razumljena v smislu močnega in agresivnega duševnega vzgiba, nima v sebi nič slabega. Nasprotno, razodeva neki instinkt, koristen za fizično, psihološko in moralno preživetje. Njen nesrečni ali dobrodejni učinek je odvisen od tega, kaj z njo naredimo.
Prav uporabljena pomaga k dobremu funkcioniranju odnosov med zakonci, med zaljubljenci, med prijatelji, med starši in otroki ali med delodajalcem in zaposlenimi. V vseh teh primerih je pomembno braniti svoje meje in svoje vrednote, kdaj tudi s silo in ogorčenjem. Nasprotno temu zadržanju ravnodušnosti ali prikrite agresivnosti pa pravilno izražanje lastne jeze vključuje tudi željo po ponovni vzpostavitvi stika. Uveljavitev sebe, čeprav kolerična, si prizadeva odstraniti ovire komunikaciji in ljubezni. 
Še drugi dobrodejni učinki izhajajo iz nepotlačene in zavestno sprejete agresivnosti, kot na primer odkritje vrednost, ki mi največ pomenijo. Jeza torej tu učinkuje tako, da  mi z večjo jasnostjo pokaže, kaj želim biti in delati. Vključuje alarm, me opozarja na nevarnost, da bi dopustil drugemu, da me zlorabi ali vdre v moje osebne meje. Poleg tega me bo jeza spodbudila, da reagiram na krivice, storjene neki osebi ali skupini oseb. Skratka, jeza v meni prebuja moralno moč, ki je nujno potrebna, da se upiram zlu in nepravičnosti.

Po: J. Monbourquette

slika_04.jpg

On pa mu je rekel: 
»Sin, ti si vedno pri meni 
in vse moje je tvoje.
Gostiti se in razveseliti 
pa se je bilo treba, 
ker je bil ta tvoj brat mrtev 
in je oživel, 
je bil izgubljen 
in je najden.«

(Lk 15,31–32)

slika_05.jpg

 

Včasih si ne upamo srečati ljubega človeka. Sami sebe ne prenesemo več. Imamo občutek krivde. In ta nam preprečuje, da bi drugemu pogledali v oči. 
V takšnem položaju je bil izgubljeni sin, o katerem pripoveduje Jezus. Svoje življenje je zapravil. Sedaj je pristal na točki nič. V njegovem obupu mu ne preostane nič drugega, kot da se vrne k očetu. In oče? Iz usmiljenja mu teče naproti in ga nežno objame. Sinu odvzame ves strah in očitke. Srečanje se sprevrže v praznovanje. Namesto da bi mu kaj očital, z njim praznuje, saj lahko svojega sina, ki se je izgubil, ponovno objame.


Anselm Grün

Lokacija:
Print Friendly and PDF