Preskoči na vsebino


Pismo župljanom pomočnice misionarja Pedra Opeke

Pismo župljanom Katarine Šabić, pomočnice misionarja na Madagaskarju Pedra Opeke.

POT...

 V življenju si želimo biti uspešni. Zato izdelujemo načrte in iščemo navodila za učinkovitost.  Naša duhovna narava  išče svoj razvoj z vso močjo, a poti, ki jih je treba prehoditi, ne poznamo. Naša duša ima svoje poti, svoje potrebe, svoj ustvarjalni zanos. Hoče, da širimo svoje meje, presegamo predsodke, odkrivamo resnico, najdemo spravo, uresničimo svoj dar. Pogosto hoče, da se izgubimo, zabredemo in potopimo, da se zmedemo in spreobrnemo.  Mi pa hočemo tisto, kar si zmore zamisliti glava. Kot je znano, lahko glava načrtuje samo iz nakopičenega znanja, iz tega, kar že zna. Življenje  hoče naše prerojenje in vstajenje od mrtvih. Nenehoma  nas meče s tira, nenehoma vabi v novo in neznano. Da zaživimo globoko in občuteno, predani resnici in pripravljeni spoznati karkoli. 

Dve leti sem delala v misijonih, kot medicinska sestra pri očetu Pedru Opeki, v njegovi skupnosti -  Akamasoa, kar po naše pomeni »Dobri prijatelji«. Na tej poti mojega misijonarjenja je bil vedno kdo od prijateljev Malgašev njih pred menoj ali  za menoj, ki si je tudi prizadeval hoditi v svojo smer. Ponudila sem jim kar sem sama imela v izobilju; svoje znanje, izkušnje, materialne stvari... Tudi oni so mi dali veliko, da sem se počutila bogato in močno, opremljeno za nevihte in meglene zastoje, obdana od naklonjenih ljudi. Močna, okrepljena in izkušena (ne pa izčrpana in zapuščena) bom lahko odrinila na novo pot, novim ciljem naproti.Ko se  naučimo izmenjave dobrin, vemo, da  na cilju ne bomo ostali sami.

Odločila sem se, da se bom odrekla  vsemu znanemu in pomirjajočemu, od domačega doma do službe in se podala na novo pot.  Na pot samostojnosti.  Jezus je sam izkusil, kako težko in boleče je pustiti oditi. Odrekel se je družini in prijateljem iz vasi, da bi lahko živel kot potujoči prerok. Potem, ko je postal privržen Krstniku in njegovi vnemi za kraljestvo, se je moral odreči tudi temu prijateljstvu in celo pridigati je moral o drugem kraljestvu, kot si ga je v duhu predstavljal njegov prijatelj. Ko je ljudem ponudil svoje telo in kri, je moral mnogim, ki so mu prej sledili, dovoliti, da odidejo stran. Žalosten se je odrekel Judu po njegovem izdajalskem poljubu; končno se je odrekel tudi duhu – v smrti. Vendar se je Jezus s tem, ko se je odrekal, naučil velike vrednosti tega, da potuješ brez prtljage. Nenavezan na prtljago je bil svoboden, da je sledil Duhu. Zato je brez pomisleka to zahteval tudi od drugih. Bogatinu je rekel: “Bogastvo ni slabo samo po sebi, ampak je težava v tem, da te odreže od drugih. Če je med tabo in drugimi ljudmi preveč praznine, moraš ta prazen prostor premostiti z mostom imetja.”Drugemu možu je Jezus rekel: “Pokopati očeta je častno opravilo, a se mu moraš odreči, da mi lahko slediš.” Drugemu, ki mu je hotel slediti, je rekel: “Tvoja družina je temeljna skupnost, vendar jo moraš zapustiti, da bi lahko postal član moje družine.«  Jezus govori pastirjem: “Odrecite se 99-im ovcam, ki so varno v ogradi, in poiščite izgubljeno. Ubogljive, zadovoljne in pokorne ovce ne bodo šle nikamor. Divje, pustolovske, svobodoljubne ovce bodo ustvarile močno čredo.” Zvečer, preden je umrl, je pri večerji opozoril svoje prijatelje, da jih bo moral kmalu zapustiti, zato so bili ti prizadeti. Niso si mogli zamišljati, kako bi bilo, če ne bi bil več del njihovega življenja. A rekel jim je: “Če me imate radi, se morate veseliti z mano, ker se vračam domov. Če vas ne zapustim, vam ne morem poslati svojega Svetega Duha.” Eden najbolj grenkih dogodkov v Svetem pismu je ta, ko Jezus v vrtu zapusti Marijo Magdaleno. Ta se ga obupana oklepa, on pa jih reče: “Moraš me pustiti oditi. Čudovito je bilo, da se poznava, a zdaj sem drug človek. Če hočeš obdržati najino prijateljstvo, me moraš srečati v tej novi razsežnosti.”

S kolesom  se nameravam podati iz Ljubljane, čez Italijo, Francijo, Španijo do Gibraltarja. Od tam bi se s trajektom podala do Maroka, od koder bi nadaljevala pot čez Zahodno Saharo, Mavretanijo, Senegal, Gambijo, Gvinejo, Sierra Leone, Liberijo, Slonokoščeno obalo, Gano, Togo, Benin, Nigerijo, Kamerun, Gabon, Kongo, Angolo, Namibijo, Bocvano in Južno Afriko. V Južni Afriki bi se vkrcala na ladjo za Madagaskar, kjer bi me od pristaniškega mesta Tamatave čakalo še zadnjih 325 km, ki vodijo do glavnega mesta Antananariva, do očeta Pedra Opeke.

Naš čas nas prepričuje, da moramo priti na cilj sami in tam zasaditi svojo zastavo. Treba se je dokazovati in izstopati. Toda praznovati sam ni mogoče. Če si želimo živeti praznično, je treba potovati skupaj in videti dragocenega sočloveka ob sebi. V ta namen je nastala posebna spominska knjiga, ki bo namenjena zbiranju donacij. Zato vas povabim vse, ki želite na nek način potovati z menoj, biti moji sopotniki in se na koncu veseliti z menoj, da v knjigo zapišite posvetilo, ki ga želite nameniti očetu Pedru Opeki, Malgašem ali meni. V okviru vaših finančnih možnosti pa lahko donirate tudi denar. Knjiga bo z mano »kolesarila« vse do Madagaskarja, kjer jo bom simbolno predala očetu Pedru Opeki. Zbrane denarne donacije se bodo preko Misijonskega središča Slovenije po mojem prihodu na Madagaskar nakazale na račun Akamasoe – združenja, ki ga vodi oče Pedro Opeka.

Le povezani smo lahko zavetje drug drugemu in vsi deležni tople bližine. Za vašo povezanost z menoj se vam iskreno zahvaljujem.

 

Katarina Šabić

 

 

Lokacija:
Print Friendly and PDF