Preskoči na vsebino


sv. Cecilija

Danes goduje sv. Cecilija, zavetnica pevcev, pritrkovalcev in organistov. 

Kot zavetnico glasbe so jo pričeli slaviti v 15. stoletju. 

Ena najlepših in najbolj ganljivih pripovedi o svetnikih v krščanskem starem veku govori o mladi kristjani Ceciliji, ki je še danes spada med najbolj priljubljene ljudske svetnike. Zgodovinska pričevanja o njenem mučeništvu niso ohranjena, njena zgodba pa je zapisana v pasijonu iz 5 stoletja. Zanesljivo je le, da ni legendarna oseba, saj so leta 1854 v Kalistovih katakombah, poleg kripte papežev, našli njen grob, kamor jo je dal pokopati papež Urban. Cecilija se je še kot mlado dekle zaobljubila, da želi, zaradi ljubezni in zvestobe do Jezusa, ostati devica vse svoje življenje. Starši so jo poročili s poganom Valerijem, ki jo je spoštoval in imel tako rad, da ni nasprotoval njeni zaobljubi. Tudi sam se je odločil, da postane kristjan in za krščanstvo pridobil še svojega brata Valerijana. Oba pa sta bila kmalu po krstu izdana, mučena in obglavljena. Prefekt Turcij Almahij, ki se je hotel polastiti njunega premoženja, je dal zapreti še Cecilijo. Postavijo jo pred sodbo in Almahij jo zasliši:

»Sedaj dobi Cecilija povelje, da pride pred sodbo. Ko pride v sobo, kjer so po stenah visele podobe nagnusnih malikov, sramežljivo povesi svojo glavo. Vse zagomazi po Almahiju, ko vidi pred seboj krotko in častitljivo žrtev in, kakor da je ne bi poznal, jo vpraša: 'Dete mlado, kako ti je ime?'

Cecilija: 'Ljudje me kličejo Cecilija, kristjana pa je moje najljubše ime.'

Almahij: 'Kakšnega stanu si?'

Cecilija: 'Rimska meščanka sem, iz slavne, plemenite rodbine.' Almahij: 'Ali veš, kakšno oblast imam?'

Cecilija: 'Ali ti veš, kdo je moj ženin?'

Almahij: 'Kdo?'

Cecilija: 'Gospod Jezus Kristus. Oblastnik, ravnokar si govoril o svoji oblasti, pa je še ne poznaš. Če pa hočeš mene o njej poslušati, ti lahko povem čisto resnico.'

Almahij: 'Dobro, le govori, hočem te poslušati.'

Cecilija: 'Ti pač rad poslušaš samo tisto, kar ti prija; toda vedi: človeška moč in oblast sta podobni z zrakom napolnjenemu mehu; če ga s šivanko prebodeš, se ti takoj skrči.'

Almahij: 'Žaljivo si začela govoriti…'

Cecilija: 'Dokaži, da sem kaj takega govorila, sicer je tvoje očitanje obrekljivost… '

Almahij: 'Nehaj s svojo predrznostjo in daruj bogovom.'

Cecilija: 'Zdi se mi, da si slep, ker jaz in vsi z zdravimi očmi vidimo, da to, kar ti imenuješ bogove, ni nič drugega kot kamen, les in bron… Stegni svojo roko in zgrabi; čutil boš, če že s pogledom ne zaznavaš, da je to zgolj kamen in sicer brez koristi. Take kamene podobe so najboljše za v peč, da se iz njih žge apno. Niti sebe niti tebe ne morejo pred plamenom obvarovati. Samo Kristus te lahko reši smrti in večnega ognja.'«

To so bile njene zadnje besede pred sodnikom, ki jo je nato ukazal sežgati v peči za segrevanje kopeli v njeni lastni hiši. Toda iz plamenov je prišla nepoškodovana, nakar je Almahij ukazal, da jo obglavijo. A tudi potem, ko je rabelj trikrat zamahnil po njej z mečem, je ostala živa še tri dni in šele nato umrla v velikih bolečinah. Častimo jo kot zavetnico glasbe, saj naj bi, kot pravi pasijon, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga: »Medtem, ko so zvenele orgle, je devica Cecilija v svojem srcu pela samo k Bogu…«

Lokacija:
Print Friendly and PDF