5. nedelja med letom
Lk 5,1–11
DOBER ULOV
Za delo cerkvene ustanove s Petrom na čelu je izrednega pomena podoba o tem, kako brezuspešno je lahko celonočno ribarjenje, če je odvisno zgolj od dela s človeškimi napori, in o vrhunsko uspešnem ulovu podnevi zaradi poslušnosti in ubogljivosti Jezusovi besedi v silni veri v njegovo pomoč. V tem, da Peter uboga Jezusa in izvaja njegov načrt v svoji skrajni utrujenosti po neuspelem celonočnem ribolovu, je mogoče videti podobo Petrove pripravljenosti na mučeništvo za Kristusa.
Ta podoba je naslednji dogodek: Jezus govori množici ob obali Genezareškega jezera. Poslušalci pritiskajo. Tedaj se pripeljeta dva ribiška čolna s popolnoma neuspešnega celonočnega lova. V enem je Simon Peter. Jezus stopi v njegov čoln in ga prosi, naj čoln nekoliko odrine od obale. Tako Jezus z jezera govori ljudstvu na obali. Ko konča, preseneti skrajno utrujenega Petra s pozivom: »Odrini na globoko in vrzite mreže.«
Peter se izvrstno izkaže. Kljub skrajni utrujenosti po neprespani in pregarani noči Jezusa uboga. Živo veruje, da jim Jezus zmore priskrbeti ulov (Lk 5, 4), čeprav proti osnovnim pravilom lova. Ribariti je namreč treba ponoči pri polnih močeh in budnosti. Tokrat pa se bo to zgodilo podnevi in v skrajni utrujenosti. Simon Peter je tako izpričal pogumno vero. Jezus jo je obilno poplačal, saj so ujeli toliko rib, da sta bila oba čolna prenapolnjena.
Apostole pretrese nezaslišana moč Jezusove Božje besede. Njenemu Božjemu delovanju pa se pridruži izpolnitev človeškega sodelovanja z zaupanjem in poslušnostjo vere Jezusu in njegovi besedi.
Simon Peter v svoji pretresenosti pade pred Jezusa. Pred njim in vsemi navzočimi prizna, da je grešnik. Jezus mu odpusti in ga uporabi kot voditelja misijona. Čudežen ulov rib je podoba delovanja Cerkve, ki priteguje h krščanstvu vse narode sveta (Apd 4,31; 6,27; 8,14 idr.).
Po: R. Koncilji
"Odrini na globoko in vrzi mreže" (Lk 5,5).
Veslanje na globoko in preobilno zajetje rib Jezus naredi za prispodobo, za metaforo duhovnega uspeha tistih, ki ga poslušajo in njegovo naročilo izvršijo. Za vsako prispodobo stoji skrivnostna globina. Tudi človek sam je prispodoba za skrivnostno globino. "Človek sam je velika globina" (Aristotel). Zato ne sme postati površen in plitev. Globok postaja človek v mislih, ki so v stiku s skrivnostno globino srca. Tam se srečuje z Bogom. Tja verske prispodobe vodijo tudi nas.
In sédel je ter
iz čolna učil množico.
Ko pa je nehal govoriti,
je Simonu rekel:
»Odrini na globoko in
vrzite svoje mreže na lov!«
Simon se je oglasil
in mu rekel: »Učenik,
vso noč smo se trudili,
pa nismo nič ujeli;
toda na tvojo besedo
bom vrgel mrežo.«
In ko so to storili,
so zajeli veliko množino rib,
da se je njih mreža trgala.
(Lk 5,4–6)
Pravo srečanje z drugim
nam odpre nov začetek!
Obstajajo srečanja, ki nas globoko ganejo. Imamo občutek, da smo srečali človeka, v katerem je nekaj svetega. Lahko izrazimo le občudovanje do nečesa skrivnostnega, kar izhaja iz te osebe.
Takšno je srečanje prvih učencev z Jezusom. Jezus jim zada nalogo, da vržejo mreže za ribolov. Ko se njihove mreže proti vsem pričakovanjem napolnijo z veliko količino rib, Peter pade pred Jezusa. V njem spozna nekaj, kar prekaša njegovo dojemanje. V njem čuti Božjo skrivnost. In hkrati ugotovi, da je vseskozi živel mimo sebe. Ko izkusi resnično bistvo drugega, je pripravljen svoje življenje popolnoma spremeniti.
Anselm Grün