3. velikonočna nedelja
Jn 21,1–19
NEUSPEŠNI
Pojav Jezusa ob Tiberijskem morju je kot vstajenjska zgodba sredi našega vsakdana. Učenci so ponovno pri svojem vsakdanjem opravilu. Sedem jih je. Sedem je število preobrazbe, pomeni, da se zemeljsko povezuje z nebeškim, da se dotikata nebo in zemlja. Zdi se, da je teh sedem učencev zbranih bolj po naključju – toda po srečanju z Vstalim postanejo sveta skupnost, ki ji Jezus postane skrivnostno središče. Pride do medsebojnega srečanja, nastane takšno vzdušje, da se nad njimi odpre nebo. Toda začetno druženje se je zdelo brezplodno. Trpeli so zaradi občutka, da je vse njihovo početje zaman. To je izkušnja, ki dandanes pogosto muči ljudi: zdi se jim, da je vse zaman, zafrustrirani so in razočarani. Vse skupaj nima nobenega smisla.
V času brezvoljnosti nam nič ne pomaga, če samo sledimo kot so učenci svojemu vodji Petru. S samim navdušenjem se ne da nič narediti. Ko jim Peter reče, da gre lovit, mu navdušeno odgovorijo: »Tudi mi gremo s teboj« (Jn 21,3). Upajo, da jim bo Peter pokazal, kako naj njihovo življenje uspe. Tako tudi danes mnogi sledijo samozavestnim gurujem, ki zelo dobro vedo, kako pritegniti ljudi.
Očarani nad Petrovo osebnostjo vstopijo v njegov čoln v upanju, da bo od zdaj vse dobro. Toda kmalu morajo izkusiti, da je vse zaman. »Toda tisto noč niso nič ujeli« (Jn 21,3). Skupni čoln jih vodi le še dalje v noč. In kdor trpi v noči, ko je ves njegov trud zaman, hrepeni po jutru. Toda vsako jutro ne prinese rešitve. To so siva jutra brez tolažbe, ko najraje ne bi vstali, ker ne vidimo smisla, da bomo doživeli nov dan.
Toda na obali stoji Jezus. Učenci so še v čolnu, na vodi. So še v svetu nezavednega, v svetu svojih nočnih mor. Jezus stopi v njihovo življenje iz drugega sveta in učenci ga ne prepoznajo. Toda on vzpostavi z njimi odnos. Imenuje jih otroci, saj so še nevedni. Čeprav so izkušeni ribiči, ne razumejo, za kaj v življenju gre. In tako jim pokaže pot. Vzame jih v svojo šolo. Njihov napor je res zaman, trudili so se brez uspeha. Da bo njihovo življenje resnično uspelo, so potrebne druge poti. Teh poti pa se bodo šele naučili, če postanejo kakor otroci in priznajo, da vse njihove sposobnosti nič ne pomagajo, ko gre za bistvo življenja.
Jezus stoji na obali tvojega sivega jutra. Govori ti, da tvoje življenje danes ni prazno, da ti bo življenje uspelo, da se ne bo iztekalo v nič, ampak bo poživljenjo.
Po: A. Grünu
OB JEZERU
Vso noč nismo nič ujeli, niti ene ribice, in bili smo žalostni.
Ko se je že danilo, pa je na bregu stal on in nam dejal, naj še enkrat vržemo mrežo. Takoj sem ga spoznal. Po postavi in glasu.
»Gospod je,« sem vzkliknil.
Mreža je bila v hipu polna rib. Peter pa se je že pognal proti zemlji, da bi bil čim prej pri njem.
Povlekli smo mrežo na suho – 153 velikih rib.
Jezus je stal ob pripravljeni žerjavici. In povabil nas je na pojedino in nam ponudil pečeno ribo in kruh.
Po jedi se je obrnil k Petru in ga trikrat vprašal, ali ga ljubi.
Peter je ob nepozabnem spominu na svojo trikratno zatajitev v uri preizkušnje ves nebogljen in poln iskrenosti zagotavljal pred vsemi: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.«
Jezus pa mu je, poln odpuščanja, ljubezni in zaupanja, naročal: »Pasi moja jagnjeta! Pasi moje ovce!«
In še mu je rekel na koncu: »Hodi za menoj!«
Strme smo spremljali prizor. Vedeli smo, da je Gospod ponovno potrdil Petra za prvega vodnika svojih ovac in svoje Cerkve.
Stanko Janežič
Jezus jim je rekel:
»Otročiči, ali imate
kaj prigrizniti?«
Odgovorili so mu: »Ne.«
On jim je rekel:
»Vrzite mrežo na desno
stran čolna in boste našli.«
Vrgli so torej
in zaradi obilice rib
je že niso več mogli izvleči.
Oni učenec,
ki ga je Jezus ljubil,
je torej Petru rekel:
»Gospod je!«
Ko je Simon Peter slišal,
da je Gospod,
si je opasal haljo,
bil jo je namreč slekel,
in se vrgel v morje.
(Jn 21,5–7)
Gospod,
toliko krajev pripravljaš
za srečanje z nami,
za našo vero in našo ljubezen!
Gospod, pokaži se!
Pokaži se, da te prepoznamo
povsod in vsak dan
in ti z veseljem kličemo:
»Gospod, saj to si vendar ti!«