Spremenjenje je nujno.

(Mt 17,1–9)

Cerkev nam na drugo postno nedeljo ponuja odlomek iz Matejevega evangelija, ki govori o spremenjenju. Na prvi pogled se zdi odlomek nelogičen za postni čas. Saj spremenjenje bolj spominja na veliko noč kot na post. A če dobro pomislimo: spremenjenje je nujno, da bi post ne izgubil pravega smisla. Ne postimo se zato, da se odpovedujemo, mrtvičimo, premagujemo dolgčas pri molitvi in praznimo svoje žepe. Ne, post v obliki odpovedi, molitve in dobrih del nas preprosto  vabi  k spremenjenju. Druga postna nedelja nam želi osvetliti pomen posta, da ne bi bil sam sebi namen.
Postni čas je podoba štiridesetletnega tavanja po puščavi, iz sužnosti v obljubljeno deželo. Ob tej misli se zdi Jezusovo srečanje z Mojzesom in Elijem vse prej kot naključje. Zdi se, da je Jezus hotel dati ceno dvema možema, ki sta, vsak na svoj način, vztrajala na poti v svobodo. Prav ta dva moža sta lahko lepo povabilo, v kaj naj se v času posta spreminjamo. 
Nedelja Gospodovega spremenjenja tako vabi, da gledamo v lepoto neskončnega cilja, ki nam ga Bog pripravlja. Ta neskončni cilj je Božja podoba v nas, ki naj jo post prečiščuje. Spremenjenje ponuja podobo potrpežljivih borcev za lepo, dobro in resnično, podobo nežnih in sočutnih sogovornikov, ki vidijo več kot le sebe. Cilj posta je torej pogumno stopanje na pot spremenjenja, ki preobraža.
In v kaj naj se v času posta spreminjamo? V potrpežljive borce za lepo, dobro in resnično; v nežne in sočutne sogovornike, ki vidijo več kot le sebe. Naj post preobraža našo človeško, ranjeno naravo v odrešeno naravo svobodnih Božjih otrok!

Znamo sprejeti Božjo voljo?

(Jn 11,1–45)

Zakaj Jezus v evangeljskem odlomku pete postne nedelje tako dolgo nič ne naredi? Še več, zakaj nazadnje celo joče? Vedel je, da bo Lazarja obudil, pa je vendarle jokal. Zakaj? Jezusov jok razumem kot jok njega kot človeka, ki doživlja trpljenje, čisto po človeško. Smrt kot preizkušnjo človeka. Sočustvoval je z bližnjimi, ker je čutil grozo trpljenja, ki se mu je približevalo. Kot človek je vedel, da bo moral trpeti in umreti. Kot Bog pa je vedel, da ga bo Oče obudil. V njem je ista groza tihote in njena skrivnostna moč. V grozi trpi in v skrivnosti nosi. Kot človek in Bog.
K temu soočenju nas vabi današnji odlomek in današnja tiha nedelja. Da se potopimo v tihoto, v kateri naj kot minljiva bitja odkrivamo grozo trpljenja in smrti, kot Božje podobe pa lepoto vstajenja. Božja modrost ni naša, a tu smo, da se je učimo in da ji sledimo. 
Čemu Bog molči tudi danes, ko ljudje umirajo? Čemu papež moli z vero v rešitev, da bo na svetu mir, pa ga Bog po vsej verjetnosti ne bo dal? Bog nas vabi v tihoto, da bi se v njej učili nositi trpljenje in umirati sebi. Ko namreč umiramo sebi, v nas raste Božja podoba. Ko umiramo sebi, v nas raste Bog. Kako umiramo sebi? Ko v potrpežljivosti in ponižnosti rečemo, kot so rekli včasih: Bog, ti že veš, zakaj je to dobro. Ko v isti ponižnosti razmišljamo, česa nas Bog želi naučiti. Ko v ljubezni vztrajamo v življenju za druge, čeprav za ceno prezira in spotikanja.
Naj nas torej trpljenje in preizkušnje, ali celo smrt, ne odvračajo od veselja pretekle nedelje. Kot otroci in varuhi življenja se v tihoti učimo sprejemati Božjo voljo. Po njej bomo veselje v tihoti ohranili – ali pa ga našli. Naj bo tiha nedelja povabilo k tihoti, za več pristnega veselja in več življenja v nas in med nami.

Abraham.

Poleg dveh mož, ki jih Jezus postavi v ospredje v odlomku evangelija druge postne nedelje, v današnji Božji besedi srečamo še enega. Prvo berilo namreč z odlomkom iz Prve Mojzesove knjige (Geneze) poroča, kako je Bog poklical očaka Abrahama. Velel mu je, naj zapusti svojo rodbino in svojo deželo in gre v deželo, ki mu jo bo on pokazal. Ta Božji klic je zaslišal v Uru, tedaj velikem mestu na Kaldejskem, pokrajini ob reki Evfrat v današnjem Iraku. 
Abraham je poslušal Božji ukaz in se je s svojo ženo Sarajo ter z bratovim sinom Lotom in njegovo družino izselil iz Mezopotamije, da bi se ognil naraščajočemu malikovalstvu, in se odpravil v Kanaan. To je bilo dejanje vere, kakor beremo v Pismu Hebrejcem: »Po veri je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre« (Heb 11,8). Apostol Pavel pravi o njem, da je “oče vseh, ki verujejo” (Rim 4,11).
Abrahamova odločitev, da gre iz svoje domovine v negotovost Kanaana, je dejanje, ki je imelo tudi daljnosežne posledice za vso človeško zgodovino v luči zgodovine odrešenja. Abraham je podrl za seboj vse mostove, ki so ga vezali s preteklostjo, in prav v tem nam je zgled vere. Vsak človek, ki hoče zares verovati, to je, sprejeti Božjo ponudbo prijateljstva, se mora izseliti in svojega ‘Ura na Kaldejskem’: iz svojega jaza, iz svojih meril za življenje, ter se odpraviti v prostranost Božjega sveta. Abrahamova vera je živa in izvira iz popolnega zaupanja v Božjo pomoč. Prav takšna pa bi morala biti tudi naša.
Postno romanje na Tabor. Na 3. postno nedeljo ste lepo vabljeni h križevem potu in k maši na Tabor. Križev pot se bo pričel ob 15. 30. Odhod iz parkirnega prostora pred cerkvijo bo ob 14. 50. Ker ne bo organiziranega prevoza, vas vabimo, da pridete z avtomobili v čimvečjem številu, da boste lahko pobrali še tiste, ki ne bodo imeli prevoza.
Peta postna—tiha nedelja. Tiha, da bi se učili tišine oz. tihote, ki nas uči sprejemati in nositi trpljenje, da bi znali umreti sebi in živeti Bogu. Tihota je namreč potrebna, da bi slišali Boga, da bi ga razumeli, kaj nam v tem trenutku želi povedati. O takšni tihoti govori tudi današnji evangelij. 
Zanimivo, kako jasno Jezus pove, da Lazarjeva bolezen ni za smrt. In neverjetno, kako dolgo čaka, da 'poseže' vmes. Je to res potrebno? Zakaj tako dolgo 'molči'? Jezus bi lahko ob novici, da je Lazar bolan, prav na hitro rešil problem. On pa dopusti, da se pred nami odvija cela drama bolečine, obupa in upanja. Zakaj ta Božji molk? Zakaj je to način Jezusovega delovanja?! Česa nas uči? 
Uči nas, da bo trpljenje šlo svojo pot, dokler bo Bog to dopustil, dokler se ne prepustimo Božjemu načrtu ter ga sprejmemo, se mu prepustimo, pa kakršenkoli je že.
Izdelovanje butaric za cvetno nedeljo. V petek, 27. 3., ste vabljeni, da nam med 17. in 18.30 pridete pomagati izdelovati butarice. Prosimo vas, da kdor more, naj v staro župnišče (Šuceva 6) do petka prinese zelenje, ki ga potrebujemo za izdelavo butaric (bršljan, pušpan idr.). Vabljeni!
Postno dekanijsko srečanje mladine bo v soboto, 28. 3., ob 20. na Kokrici, kjer bo tudi priložnost za sveto spoved.

Sveta spoved.

Priložnost za sveto spoved pred praznikom Velike noči bo na Cvetno nedeljo od 14. ­– 15. ure v cerkvi. Na voljo bo več spovednikov od drugod.
Obisk bolnikov pred Veliko nočjo. V ponedeljek, 30. 3., bom na domovih obiskoval bolnike in ostarele.

Dogodki v naši župniji za naslednjih pet tednov. 

Večer družabnih iger bo v sredo, 4. 3., ob 17. v župnijski dvorani. S seboj lahko prinesete tudi svojo družabno igro.
Svetopisemske urice so v sredo, 4. 3., ob 16. 30 v učilnici.
Kateheza za odrasle bo v četrtek, 5. 3., po večerni sveti maši v dvorani.
Mladinska skupina ima v marcu srečanja v petek, 6., 13., 20., po večerni sveti maši v župnijski dvorani. 
Večer družabnih iger bo v sredo, 18. 3., ob 17. v župnijski dvorani. S seboj lahko prinesete tudi svojo družabno igro.
Svetopisemske urice so v sredo, 1. 4., ob 16. 30 v učilnici.
Vabljeni v binkoštno dvorano vsak ponedeljek po sveti maši v cerkev.
Vabljeni v molitveno skupino vsak tretji četrtek v mesecu po večerni sveti maši.
Župnijski pevski zbor ima vaje ob sredah ob 19. 30 v pevski sobi.
Otroški pevski zbor ima vaje ob sobotah ob 18. uri v pevski sobi.

Odplačevanje dolga - samooskrba.

Bog lonaj vsem, ki darujete na prvo nedeljo v mesecu za odplačevanje dolga. V mesecu februarju se je zbralo 1031,79 €. Obrok pa je znašal 972,22 €.
Nabirka v aprilu bo v nedeljo, 5. 4.

Pogrebi.

Cerkveno pokopana sta bila:
Franc Novak, Jezerska cesta;
Jožef Knific, Jezerska cesta.
Gospod, daj jima večni mir in pokoj.

Dobra dela ob pogrebih.

Ob pogrebu +Franca Novaka je Joži Knific darovala za eno sveto mašo. Ob pogrebu +Jožefa Knifica sta družini Kernc in Rechberger darovali za dve sveti maši, Mija Cerar za eno sveto mašo, Štefan Zupan za eno sveto mašo.
Bog vam povrni z večnimi darovi.

Maše.

V mesecu marcu sprejemamo maše za mesec junij, v februarju je še kar nekaj prostih namenov. Pridite in darujte za svete maše.