Veruj in čaka te čudoviti cilj.

(Jn 14,1–12)

V današnjem evangeliju poslušamo začetek Jezusovega tako imenovanega 'Poslovilnega govora'. To so besede, ki jih je namenil svojim učencem ob koncu zadnje večerje, tik preden se je soočil s trpljenjem. V tem tako dramatičnem trenutku je Jezus začel z besedami: 'Vaše srce naj se ne vznemirja.' To pravi tudi nam med dramami življenja. Toda kako živeti, da se srce ne bo vznemirjalo?
Gospod nakaže dve zdravili proti vznemirjenju. Prvo je: 'Vame verujte.' Ta nasvet se zdi rahlo teoretičen, abstrakten. A Jezus ve, da se v življenju med najtežjo stisko, vznemirjanjem, porodi občutek, da ne bomo zmogli, da se čutimo sami in brez opornih točk pred tem, kar se dogaja. Te stiske, v kateri se nizajo težave, ne moremo prebroditi sami. Potrebujemo Jezusovo pomoč. Zato Jezus zahteva, da imamo vero vanj; da se ne zanašamo samo nase, ampak nanj. Rešitev prihaja preko zaupanja. Jezus je vstal in živi ravno zato, da je vedno ob nas. Tako lahko rečemo: »Jezus, verujem, da vselej stojiš ob meni. Verjamem, da me poslušaš. Prinašam ti to, kar me vznemirja, svojo stisko. Verujem vate in zaupam ti.«
Je pa še drugo zdravilo za vznemirjenje, ki ga Jezus izrazi z besedami: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč ... Odhajam, da vam pripravim prostor.« Poglejte, kaj je Jezus storil za nas? Prostor nam je rezerviral v nebesih. Nase je vzel našo človeškost, da bi jo prenesel onkraj smrti v nov prostor, v nebesa, da bi tam, kjer je on, bili tudi mi. To je gotovost, ki nas tolaži, da je rezerviran prostor za vsakega. Tudi zame. Tudi zate. Ne živimo namreč brez cilja in brez smeri. Pričakujejo nas, dragoceni smo. Bog je 'zaljubljen' v lepoto svojih otrok, zato je za nas pripravil najdostojnejši in najlepši prostor, raj. Ne pozabimo tega, da je bivališče, ki nas čaka, raj. Tukaj smo samo prehodno. Ustvarjeni smo za nebesa, za večno življenje, da bi večno živeli. Večno je nekaj, česar si sedaj ne znamo niti predstavljati. Še lepše pa je pomisliti na to, da bo večno vse v veselju, v polnem občestvu z Bogom ter z drugimi, brez solz, žalosti, ločitev, skrbi ...

Neizmerna moč Svetega Duha.

(Jn 20,19–23)

Zaklenjena vrata, strah, ogroženost, umik pred svetom, čakanje v iskanju cilja in smisla. Sveti Duh preseže vsak prostor. Kakor vihar privrši in se dotakne vsakega. Nobena vrata ga ne morejo zadržati. Ljudi napolni z novim življenjem, ki se ne more skrivati, ampak se hoče podarjati drugim. Spregovori v vsem znanih jezikih, da bi bil vsakdo lahko deležen novega življenja in veselja. Sveti Duh širi veselje in z njim okuži množice, ki se približujejo. Zaprta skupinica ljudi je kot magnet, ki pritegne neskončno množico različnih narodov. Vsak razume vsakega in vsi vedo, da so poklicani, da oznanijo svetu veselje odrešenja. Izgubljeni smisel se je vrnil. Življenje sega prek roba tega sveta v večnost. Cilj je ljubezen, ki jo je mogoče živeti v še tako nemogočih razmerah. Nobena grožnja ne more ustaviti Božjega Duha!
Ta zgodba je napisana za nas. To ni zgodba preteklosti. To je zgodba, ki želi postati sedanjost. Sveti Duh je izmoljeni dar. Učenci niso stali križem rok. Niso čakali brez vprašanj, zadovoljni s sedanjim trenutkom. Učenci so jasno videli lepoto življenja z Gospodom, ki so jim ga nasilno odpeljali in ubili. Vedeli so, da tako, kot so živeli, preden so srečali Gospoda, ne morejo več živeti. Kako pa naj živijo po Jezusovi smrti, niso vedeli. Zato niso prenehali moliti. V molitvi so vztrajali skupaj z Božjo materjo Marijo.
Petdeset dni iskanja, razmišljanja in molitve je nato obrodilo sad. Čeprav smo bili vsi pri birmi, se hitro lahko izgovarjamo, da takšnega delovanja, kot so ga doživeli apostoli, mi nismo doživeli. A moramo tej trditvi dodati še priznanje, da tudi toliko napora, strahu in hrepenenj v pričakovanje Svetega Duha nismo vložili.
Verjamem, da Sveti Duh želi delovati po nas! Ker sem prepričan, da je podoba zaklenjenih učencev v strahu in brezciljnosti podoba našega današnjega sveta. Vzemimo si zgled v učencih. Ne obupajmo. Pojdimo med ljudi. Opogumljeni s Svetim Duhom pričujmo v jeziku, ki je blizu ljudem okrog nas.

Šmarnice.

M. Rijavec je v Ognjišču 5/21 zapisal naslednje misli.
Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano, in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu, ki je moral premagati strah, da je materi nabral solzice, bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: 'Mati, mati ... solzice ...' Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« (P. Voranc, Solzice)
Podoben napor sem za svojo drugo mamo, Marijo, opravljal tudi sam: vsak dan v maju k maši, ko so dnevi postajali tako topli, da sem se lahko cel dan igral zunaj. Težko je bilo pustiti družbo in naše navihane igre, da sem šel k maši. Spomnim se svojih prvih takih šmarnic, v njih smo poslušali zgodbo o Dominiku Saviu. Prevzela me je, ker je bilo podobno z mano, kot je bilo z njim, prav v tistih dneh, ko sem pustil družbo, da sem odšel v cerkev. Mislim si, da sem takrat v svojih soigralcih izzval občutek, da sem čudak. Zato mi je bilo težko, zato mi je bilo naporno, predvsem ker sem se s tem ločil od drugih. Tvegal sem, da me ne bodo več imeli za svojega … In sem morda takrat postal to, kar sem danes – nekdo, ki se upira, ki išče, ki nima miru, kadar dela, kakor delajo vsi ostali. Ko sem premagal strah in šel v pekel po solzice za Mamo.
Danes je svojevrsten napor kogarkoli od otrok navdušiti za šmarnice, ko je vsega preveč, maja se vse končuje, se koncertira, tekmuje, dobiva diplome in priznanja in »popravce« … Tistih sprehodov v dišečem mraku, do cerkve, nazaj proti domu, na večerjo, ko visi v zraku vonj po akaciji in vrtnicah, nihče več ne občuti. Niti jih noče. Nekoristne stvari so postale tudi nepomembne, tako je, kakor da se otroška duša veseli samo medalj in priznanj in aplavzov na koncertih na koncu glasbene šole. Saj je res, napori so to, ti prinesejo veselje – in najtežji napor je ravno tisti, ki ga ni treba narediti. Saj se da pustiti solzice, naj pač oddehtijo v Peklu, saj se da preživeti tudi brez »blaženega smehljaja« … Ampak iz česa pa je potem še to življenje, da bi se ga veselili in v hvaležnosti na koncu zaprli trudne oči?
Šmarnice cvetijo v globeli, kjer so bregovi porasli »z zanikrnim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem in podobno navlako. Med grmovjem raste še zanikrnejša trava, porabna le za ovčjo krmo.« In v njih drobnih kronanih cvetovih raste veselje, zanjo, Zanjo in zame. Vedno na težkih, napornih krajih, tam se najde najlepše rože.

Živimo iz evharistije.

Na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi nam v evangeliju Jezus jasno pove: »Če ne jeste mesa Sina Človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi« (Jn 6,53). To ni nikakršno pretiravanje. Tu gre za življenje! Sami, celo ob največjem naporu, v sebi ne bomo ustvarili Božjega življenja. Edini način je, da ga prejmemo od njega, z uživanjem njegovega telesa, s prejemanjem svetega obhajila.
Ob tem ne smemo pozabiti, da obhajilo ni nagrada za neko vzorno vedenje, temveč zdravilo za slabo. Svetost ni prepustnica do zakramentov, temveč so zakramenti pot do svetosti. Obhajilo lahko prejmemo, četudi je kdaj naša vest obremenjena z malimi prestopki, t. i. lahkimi grehi. Še več! Evharistija, v kateri v celoti sodelujemo, ko prejemamo sveto obhajilo, te grehe odvzema.
In to ni neka pobožno-liberalna zgodba, temveč cerkveni nauk, zapisan v Katekizmu: Evharistija krepi ljubezen, poživljena ljubezen pa izbriše male grehe. Jasno je, da se jih je treba pozneje spovedati tudi v zakramentu sprave, toda dejansko odpuščanje doživimo že pri evharistiji.
Ljudje bi radi jedli kruh in bili siti, a za tem se skriva predvsem želja po udobju in brezskrbnosti. Kristus pa ponuja popoln obrat v človeku. Človek naj ne živi, da bi se nasitil, ampak da bi kakor Jezus, dajal sebe v hrano drugim. Hrana pomeni pri Jezusu izziv za darovanje, ne potešitev, ki omogoča počitek. Ne živimo zato, da bomo jedli, ampak jemo zato, da bomo živeli. Ne živimo zato, da nam je udobno, ampak da živimo polno in dajemo življenje drugim. Ob uživanju rešnjega telesa se ob tej skrivnostni hrani spreminjamo v kruh za druge. Evharistija pomeni življenje z Jezusom, iz njega in zanj.
Evharistija je smiselna, če je povezana z Božjo besedo in življenjem iz nje. Prepričan sem, da nas Jezus vabi prav k temu: da živimo iz uživanja njegovega telesa in njegove Besede. Le tesno prepletanje oboje hrane nam prinaša večnost. Vzemimo oboje s hvaležnostjo in veseljem kot dar za naše življenje!

Novo veroučno leto 2026/27.

V novem pastoralnem letu 2026/27 bomo pričeli z veroukom v ponedeljek, 14. 9. Prosim, da upoštevate sledeča navodila: 
VPIS VSEH OTROK V NOVO VEROUČNO LETO bo v ponedeljek, 7. 9. in v petek, 11. 9., od 16. - 18. Pri vpisu boste dobili učbenike in delovne zvezke, poravnali prispevek za katehezo. Zvezke bodo otroci dobili samo v tem času v župnišču.  
Prosim vas, da upoštevate čas prijav in ne hodite v času uradnih ur, ker so uradne ure namenjene drugim stvarem. Hvala!

Urnik za leto 2026/27:
1. razred: ponedeljek ob 16. (Za vpis v prvi razred je potrebno izpolniti prijavnico, ki jo najdete na župnijski internetni strani.)
2. razred: ponedeljek ob 16.
3. razred: ponedeljek ob 18.
4. razred: ponedeljek ob 18.
5. razred: ponedeljek ob 16.
6. razred: ponedeljek ob 16.
7. razred: ponedeljek ob 15.
8. razred: ponedeljek ob 17
9. razred: ponedeljek ob 17.

Cenik učbenikov in delovnih zvezkov in liturgičnih zvezkov bo objavljen na internetni strani.
Prispevek za stroške kateheze je 30 EUR za otroka (tretji otrok in vsak nadaljnji, brezplačno).

Dekanijsko romanje na Brezje.

V soboto, 6. 6., bo dekanijsko peš romanje na Brezje. Za vse, ki boste šli peš, bo odhod izpred cerkve ob 4.10. Za ostale bo odhod iz parkirnega prostora ob 7.30. Pridite s čim več avtomobili, da boste pobrali še tiste, ki ne bodo imeli prevoza. Na Brezjah bo romarska maša predvidoma ob 8.30 v cerkvi. Če bi prišlo do kakršnekoli spremembe glede ure svete maše, bo to oznanjeno pri svetih mašah oz. na spletni strani.
Piknik župnijskih sodelavcev. V nedeljo, 7. 6., bo piknik župnijskih sodelavcev. Vabim vse, ki v župniji kakor koli sodelujete v župnijskem življenju skupin, da se udeležite pik­nika (vabljene celotne družine župnijskih sodelavcev), ki bo letošnje leto na jasi pred Peklom pri Borovnici. Za hrano in pijačo bo poskrbljeno, s seboj prinesite samo obilico dobre volje. Prav je da se skupaj zahvalimo za odhajajoče pastorano leto in kakšno tako »po domače« tudi rečemo.

Dogodki v naši župniji za naslednjih šest tednov. 

Svetopisemske urice bodo v sredo, 13. 5., ob 16. 30. 
Mladinska skupina ima v maju srečanja v petek, 8., 15., 22., 29., po večerni sveti maši v učilnici. 
Oratorijski animatorji imajo srečanja v četrtek 7., 14., 21. 28., po večerni sveti maši v dvorani.
Vabljeni v molitveno skupino vsak tretji četrtek v mesecu po večerni sveti maši.
Vabljeni v binkoštno dvorano vsak ponedeljek ob 18.30 v cerkev.
Župnijski pevski zbor ima pevske vaje ob sredah ob 19. 30 v pevski sobi.
Otroški zbor ima pevske vaje ob sobotah ob 18. uri v pevski sobi. 

Odplačevanje dolga - samooskrba.

V prejšnji številki župnijskih oznanil je prišlo do napake, zato sedaj sledi poprava.
V mesecu marcu se je zbralo 633,11 €. Obrok pa je znašal 972,22 €.
Bog lonaj vsem, ki darujete na prvo nedeljo v mesecu za odplačevanje dolga. V mesecu aprilu se je zbralo 912,30 €. Obrok pa je znašal 972,22 €.
Nabirka v juniju bo v nedeljo, 7. 6.

Pogrebi.

Cerkveno pokopan je bil:
Andro Balukčić, Trg Rivoli.
Gospod, daj mu večni mir in pokoj.

Dobra dela ob pogrebih.

Ob pogrebu +Marka Kuralta je oče daroval za šest svetih maš.
Bog vam povrni z večnimi darovi.

Maše.

V mesecu maju sprejemamo maše za mesec avgust v juniju pa za meseca september in oktober. V juliju je še nekaj prostih namenov. Pridite in darujte za svete maše.