Jezus živi v naših družinah.

(Mt 2,13–15.19–23)

Bogoslužje nas danes vabi k obhajanju praznika Svete nazareške družine. Dejansko je v vsakih jaslicah upodobljen Jezus v betlehemski votlini skupaj z Marijo in svetim Jožefom, kar priča o tem, da se je Bog hotel roditi v človeški družini, hotel je imeti mater in očeta. 
Današnji evangelij nam predstavlja Sveto Družino na boleči poti izgnanstva, v iskanju zatočišča v Egiptu. Jožef, Marija in Jezus okušajo dramatične pogoje beguncev kot so, strah, negotovost in stisko. Žal se more tudi danes na milijone družin prepoznati v tej žalostni resničnosti. Vsak dan nam televizija in časopisi prinašajo novice o beguncih, ki bežijo pred lakoto, vojno ali pred drugimi hudimi nevarnostmi, v iskanju varnosti in dostojnega življenja zase ter za svoje družine.
Jezus je hotel pripadati družini, ki je doživljala izgnanstvo, da se ne bi nihče čutil izključenega iz ljubeče Božje bližine. Beg v Egipt zaradi Herodovih groženj nam pokaže na to, da je Bog tam, kjer je človek, ki je v nevarnosti, tam, kjer je človek, ki trpi, beži, doživlja zavrnitev in zavrženost. Bog pa je tudi tam, kjer človek sanja, upa na vrnitev v svobodno domovino, kjer načrtuje in izbira življenje ter dostojanstvo zase in za svoje domače.
Danes pa naš pogled na sveto Družino privlači tudi preprostost njenega življenja v Nazaretu. Ta zgled zelo dobro dene našim družinam. Pomaga jim vedno bolj postajati skupnost ljubezni ter sprave, v kateri doživlja nežnost, medsebojno pomoč ter medsebojno odpuščanje. Ob tem bi želel opogumiti vse družine, da se zavedo pomembnosti, ki jo imajo v Cerkvi in družbi. Oznanilo evangelija namreč predvsem preko družin dosega najrazličnejša področja vsakdanjega življenja. In vsaka družina je poklicana, da na svojevrsten način živi evangelij ter ga prinaša v okolje, kamor je postavljena.

Nebesa so se odprla.

(Mt 3,13–17)

Evangelist poroča, da so se ob Jezusovem krstu odprla nebesa. A so se kmalu zaprla. Nadaljevala se je poprejšnja vsakdanjost. Toda kratko doživetje tistega dne je Jezusa spremljalo naslednja leta in dajalo pečat vsemu njegovemu delovanju.
Tako se dogaja tudi nam. Trenutek krsta, prvega obhajila, birme, poroke, redovnih zaobljub, mašniškega posvečenja ali kašnega drugega posebnega doživetja je bil kratek; nebesa nad nami so se spet zaprla, toda razsvetljenje tistega trenutka nas je spremljalo, vodilo, krepilo ter nam sproti dajalo moč za poklicno delo in stanovske dolžnosti.
Ko so se nebesa nad Jezusom odprla, se je slišal glas: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje. » Jezus je v resnici vse življenje Očetu delal veselje. Svoj krst je namreč vzel zares.
Nad nami bo Bog imel veselje, če bomo tudi mi svoj krst jemali resno. Če bo videl, da svoj krst cenimo, da smo pripravljeni zanj tudi kaj tvegati, pustiti – če treba – svoje mreže, se povzpeti z Jezusom na goro, si zaradi njega izdreti oko ali odsekati roko, stopiti pod križ in tam vztrajati, pričati za resnico tam, kjer jo izigravajo, za pravico tam, kjer jo kršijo. Vse to delati mirno in brez hrupa, ne da bi zbujali pozornost, ne da bi kazali mučeniški obraz in ne pričakujoč drugega plačila kot zavest, da delamo to, kar je prav.
Če med nami in tistimi, ki niso krščeni, ni razlike, nam ostane dvoje: ali vzeti krst zares ali se mu odpovedati. Če ne storimo ne enega ne drugega, dokazujemo, da tudi sebe ne jemljemo zares.

O prazniku Gospodovega razglašenja.

Grško ime za praznik je epifania, pomeni pa razodetje Kristusovega mesijanskega veličastva. Modri so otroka, h kateremu jih je pripeljala nenavadna zvezda, priznali za mesijanskega kralja in ga »razglasili« med svojimi rojaki.
Vzhodne krščanske Cerkve praznujejo 6. januarja praznik bogojavljenja Gospoda Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa kot enega največji praznikov že od najstarejše dobe. Posvečen je Jezusovem krstu v Jordanu, kjer se je razodelo njegovo božanstvo. Pri nas in po vseh deželah sveta, kjer so evangeljsko oznanilo sprejeli iz Rima, pa se današnji praznik v ljudskem govoru ne imenuje Razglašenje Gospodovo, ampak praznik Svetih treh kraljev. Izraza »razglašenje« in trije kralji« si nista nasprotna, temveč se med seboj dopolnjujeta. Modri, o katerih piše na začetku drugega poglavja Matejevega evangelija, so že v prvi Cerkvi veljali za »prvence poganskega sveta«: v njih so bili na nek način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje.
Evangeljsko pripoved, ki se bere leto za letom pri praznični maši, je legenda dopolnila in pesniško olepšala. Modri so detetu darovali tri darove: zlato kot velikemu kralju, kadilo kot pravemu Bogu in miro kot umrljivemu človeku, zato je ljudska domišljija dala vsak dar roke enemu. Zgodaj je določila tudi njih imena, ki so se v teku časov spreminjala do sedanjih oblik: Gašper, Miha (Melhior), Boltežar (Baltazar). Vsebino številnih legend povzema naš narodopisec dr. Niko Kuret takole: »Srednji vek je na svoj način spletel okoli domnevnih svetih treh kraljev še vrsto drugih domišljijskih podrobnosti. Melhior naj bi bil najstarejši, sivolas – Gašper mladenič dvajsetih let, Boltežar pa mož; tako naj bi bili simbolično predstavljali tri človekove starostne dobe. Sveti trije kralji predstavljajo tudi: Melhior Evropejce, Gašper Azijce, Boltežar pa Etiopce – črnce … Vsa ta dediščina srednjeveške pobožne domišljije se je skozi stoletja ohranila v naš čas.« Vsekakor pa je najpomembnejše sporočilo, ki ga sam praznik prinaša.

Botrstvo.

Ob začetku novega leta sem se odločil, tako, kot vsako leto, da napišem še nekaj besed v povezavi z botrstvom, ki je vsebolj pereč problem, ker pač vse več t.i. kristjanov ne živi v polnosti svojega krščanskega življenja. Zakonik cerkvenega prava v kanonu št. 874, v tč. 3 pravi, da je boter lahko oseba, ki je »katoličan, da je bil že pri birmi in pri obhajilu in da živi primerno nalogi, ki jo bo prejel« (CIC 874 §3). 
To pa seveda pomeni, da mora biti ta oseba, če je poročena, poročena  cerkveno. Zgolj civilno poročeni ali živeči v izvenzakonski skupnosti, ne morejo biti botri. (Civilno poročeni ali osebe, ki živijo v izvenzakonski skupnosti, ne morejo prejemati zakramentov sv. spovedi in obhajila.)
Poleg tega pa je nujno:

• da boter tudi živi kot praktičen kristjan,
• da redno vsak dan moli,
• da je vsako nedeljo pri sveti maši in redno prejema zakrament svete spovedi in obhajila,
• da si prizadeva za življenje po Božji volji,
• če ima otroke, da jih vzgaja v veri.

Ker pa je vse več zmešnjave tudi pri tem, kje kandidat za botra dobi potrdilo, pa dodajam še naslednje: kandidat za botra dobi potrdilo tam, kjer fizično­—dejansko živi, v tisto župnijo spada. To pa vedno ne sovpada s stalnim ali začasnim prebivališčem.
Na koncu pa dodajam še to, kar Zakonik cerkvenega prava govori o njujnosti botra. V kanonih 872 in 892 med drugim pravi: »Če je le mogoče, naj ima krščenec botra« (CIC 872). »Če je le mogoče naj ima birmanec botra, ki je dolžan skrbeti, da bo birmani živel kot resnična priča in vestno spolnjeval dolžnosti, ki so povezane s tem zakramentom« (CIC 892). Tu je jasno povedano, da ni nujno, da ima krščenec ali birmanec botra (če je le mogoče). Zato dragi starši izberite botra, ki je primeren temu, kar je napisano. Prepogosto se dogaja, da sam boter pri duhovniku pove, da ve, da ni primeren za tako službo. Velikokrat pa se zgodi, da pride—pri zavrnitvi iz strani duhovnika—do napetosti, prepira ..., za kar pa niti boter niti duhovnik nista kriva, ampak tisti, ki izbirate neprimerne botre. Tako ustvarjate konflikte, do katerih sicer ne bi prihajalo. Zato: botre vedno izbirajte premišljeno.

Ob začetku novega leta se vedno obračamo nazaj na prehojeno pot.

Ob tej priložnosti bi se rad zahvali vsem župnijskim sodelavcem in sodelavkam, ki skrbite za to, da je župnija zares to, kar bi morala biti: ena sama velika družina Božjih otrok. Želim, da bi tudi v prihodnje sodelovali tako, kot do sedaj. 
Če sem komu storil krivico ali pa ga užalil, Vas prosim odpuščanja. Župnijo lahko gradimo samo preko medsebojne ljubezni in odpuščanja.

Župnik

Verouk

se prične v ponedeljek, 12. 1. 2026.

Dogodki v naši župniji za naslednjih šest tednov. 

Večer družabnih iger bo v sredo, 7. 1., ob 17. v župnijski dvorani. S seboj lahko prinesete tudi svojo družabno igro.
Kateheza za odrasle bo v četrtek, 8. 1., po večerni sveti maši v dvorani.
Mladinska skupina ima v decembru srečanja v petek, 9., 16., 23., 30., po večerni sveti maši v župnijski dvorani. 
Ministrantsko srečanje bo v soboto, 10. 1., ob 9. v cerkvi.
Večer družabnih iger bo v sredo, 21.  1., ob 17. v župnijski dvorani. S seboj lahko prinesete tudi svojo družabno igro.
Kateheza za odrasle bo v četrtek, 22. 1., po večerni sveti maši v dvorani.
Svetopisemske urice so v sredo, 4. 2., ob 16. 30 v učilnici.
Kateheza za odrasle bo v četrtek, 5. 2., po večerni sveti maši v dvorani.
Ministranti imajo srečanje v soboto, 7. 2., ob 9. v cerkvi.
Vabljeni v binkoštno dvorano vsak ponedeljek po sveti maši v cerkev.
Vabljeni v molitveno skupino vsak tretji četrtek v mesecu po večerni sveti maši.
Župnijski pevski zbor ima vaje ob sredah ob 19. 30 v pevski sobi.
Otroški pevski zbor ima vaje ob sobotah ob 18. uri v pevski sobi.

Odplačevanje dolga - samooskrba.

Bog lonaj vsem, ki darujete na prvo nedeljo v mesecu za odplačevanje dolga. V mesecu decembru se je zbralo 986,61 €. Obrok pa je znašal 972,22 €.
Nabirka v decembru bo v nedeljo, 4. 1.

Pogrebi.

Cerkveno pokopani sta bili:
Ana Likozar, C. Jaka Platiše
Bernarda Beguš r. Kovačič, Jezerska c.
Gospod, daj jima večni mir in pokoj.

Dobra dela ob pogrebih.

Ob pogrebu +Frančiške Krč so sosedje in vaščani darovali za 5 svetih maš.
Bog vam povrni z večnimi darovi.

Maše.

V mesecu januarju sprejemamo maše za mesec april. Pridite in darujte za svete maše.